Bil je zadnji letnik gimnazije in manj kot leto dni do sprejemnih preizkusov na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Za menoj je bilo nekaj ur flavte, jaz pa sem bila še vedno ponosna lastnica Yamahe 211 SII (flavta za začetnike). Ob igranju sem tako, čeprav sem veliko vadila, naletela na težave, pri katerih mi flavta ni mogla pomagati. Kot edina rešitev, je obstajal le nakup boljše flavte. Ah, že tako vse stane, zdaj pa naj prosim še za novo flavto? Kar stemnilo se mi je pred očmi, ko sem vedela, kaj me spet čaka…

Ko je preteklo nekaj časa, sem od domačih dobila »zeleno luč« za nakup nove flavte. Polna pričakovanj in navdušenja, sem se ob pomoči enega od profesorjev podala v glasbeno trgovino. Ob daljšem preizkušanju, sem našla svojo.
Kot nalašč je bila dražja kot ostale in seveda si tega ne upaš povedati doma… A vseeno sem poizkusila. Ob prihodu domov, sem na žalost prejela še en NE, saj je bila cena inštrumenta za takratne razmere res visoka. Takrat se mi je zdelo, da so se mi v tistem trenutku sanje o študiju in napredovanju zopet sesule. Naslednji dan, pa se je kljub vsemu zgodil premik naprej. Sredi dne, sem namreč prejela očetov klic, ki je rekel »Samo da veš, namesto traktorja bomo zdaj kupili tvojo flavto.«

Kar tako je navaden dan, postal dan upanja in hvaležnosti in zvečer, ko sem na mizi zagledala in odprla kovček, so me preplavila neopisljiva čustva.

To se je zgodilo meseca januarja, kar pomeni, da so bili sprejemni preizkusi že čez 4 mesece. Še dobro, da takrat nisem poznala besede stres ali »pretežko«, saj sem bila ob številnih obveznostih pri vajah in učenju, kot konj s plašnicami.

Nadaljevanje sledi . . . 💛