Pija Hocevar

ZA ZAVESO

4. del

Poleti, leta 2006, sem se udeležila svojega prvega seminarja, Musica Loca, pri prof. Mateju Zupanu.
Niti najmanj se mi ni sanjalo, kaj je to seminar, spomnim se samo tega, da sem doma kot mali mucek, iskreno, vztrajno in srčno prosila za denar, da bi se ga udeležila. Kljub temu, da smo bili 4 otroci, nihče od nas ni imel štipendije, saj smo nivo za dodelitev le te, ravno presegli. Hecno, pa sploh nismo bili bogati, ah daleč od tega.. Naš oče je svoj delež skrbno vlagal v »svoje stvari«, tako da je za večino preostalih potreb morala poskrbeti mama. Lahko si predstavljate, kako težko je z 1 plačo šolati 4 otroke, a naša mama je super mama in še do danes ne vem in si niti ne znam predstavljati, kako ji je vse to uspelo. 
Na koncu, mi je uspelo »nafehtati« denar za prijavo, zraven pa sem priložila še nekaj svojih prihrankov in gaaaas. Z veliko prevelikim ruzakom, sem se kot popotnik odpravila na seminar v Škofjo Loko. Komaj sem hodila, saj sem se zibala sem in tja, dvakrat pa celo pristala na riti, ker je bil ruzak skoraj težji od mene.. Nič zato, z največjim nasmehom na obrazu, sem se pridružila vsem prijavljenim na dvorišču glasbene šole, od koder se je moja glasbena pot začela strmo dvigovati.


V tistem tednu, mi je uspelo postaviti ton in veselja, ponosa in zagona ob tem, se sploh ne da opisati.

Tako zelo, zelo sem bila srečna.
 
V istem tednu mojega 1. seminarja, sem v pogovoru s profesorjem omenila tudi svojo željo po študiju na Akademiji za glasbo, slednji pa me je nato napotil k izbiri dveh profesoric. Povsem po naključju sem izbrala flavtistko, ki je takrat slučajno še poučevala bližje mojemu domu. In boljše, kot Vanje Ivanković, res ne bi mogla izbrati.
Tako sem gimnaziji med tednom dodala še povratno 60 km pot med dolenjskimi griči in dolinami, mami pa naprtila dodatne stroške in prevoz…

 

 

Nadaljevanje sledi . . . 💛