Pija Hocevar

ZA ZAVESO

3. del

Tako sem med tednom hodila v gimnazijo, za vikend pa na Orglarsko šolo. Počutila sem se, kot da bi živela v sanjah. Priznam, s tem sem si prihranila marsikatero fizično delo na kmetiji, hkrati pa sem svojo dušo polnila z najboljšo hrano, kar jo premore ta svet. Tako se je moja želja po študiju na Akademiji za glasbo v Ljubljani, znova zdela uresničljiva, vendar že več kot dve leti, nisem imela ur flavte z nikomer, tako da sem začela spraševati po učiteljih.

 

V naših koncih, je bila takratna situacija glede profesionalnih flavtistov velika neznanka, a vendar sem po spletu okoliščin, preko takratnega dirigenta lokalnega orkestra, Aleša Makovca, pri katerem sem krajši čas razvijala tudi svoj glas na urah solopetja, našla pot do učiteljice Andreje Zlatič, kateri sem neizmerno hvaležna, saj me je okrepila z novim notnim gradivom in me hkrati napotila na seminar, moj prvi seminar v življenju, ki ga je izvajal prof. Matej Zupan.

 

Pred samim seminarjem, pa naj na kratko omenim še moje prvo srečanje s prof. Zupanom …

 

Do snidenja, sem bila povsem prepričana, da tako kot igram, je verjetno vredu. Do takrat tudi nisem slišala nobenih »pravih« flavtistov oz. jih na CD-jih, ki sem si jih z največjo vnemo izposojala v knjižnici, niti nisem zaznala.
Po slednjem, si morebiti lahko predstavljate, kakšno je bilo moje realno stanje igranja in kako bi lahko izgledalo moje prvo snidenje s profesionalnim flavtistom.. ☺️
Navkljub veliki tremi in hkratni neučakanosti, je bil zame ta dan, ne pretiravam, magičen! Zakaj?
Tega dne,  sem prvič zaslišala, kako zveni flavta! Prvič sem zaslišala njen ton, barvo, njen izraz. Spomnim se, da sem se počutila, kot bi nekdo v meni zanetil ogenj, oči so dobile lesket, ušesa pa so dobila novo ljubezen.
Čista čarovnija, končno odprte oči in ušesa, da o veselju v moji duši in telesu sploh ne govorim.

Ta dan, je bil zame čudežni dan in pomemben mejnik na moji glasbeni poti.

 

 

Nadaljevanje sledi . . . 💛