Kmalu zatem, so se mi k sreči odprla druga vrata, katera so mi omogočila nadaljnjo kreativnost.
Šolanje sem nadaljevala na novomeški ekonomski gimnaziji, v glasbeni šoli pa nadaljevala z urami klavirske harmonike pri Ivanki Benković, saj za solopetje nisem ustrezala merilom. Mašina, koliko enih zavrnitev v tako kratkem času. Človek bi se kar vdal, ampak ne gre, če te od znotraj nekaj vleče naprej.

Na ekonomski gimnaziji, sem tako preživela izjemno zanimiva leta. Šola je bila super, saj sem bila s flavto vključena v številne prireditve na šoli in izven nje, profesorji so bili do mene razumevajoči, vendar vseeno niso popuščali, eden izmed njih, ki je ljubiteljsko deloval v glasbi, mi je po opravljenih nalogah informatike, celo dovolil tiskanje zajetnega kupa not (op.a. takrat je internet ravno dobro »zalaufal« tako da je bila na dosegu zares velika zbirka brezplačnih not, kar sem seveda izkoristila), ko pa je nastopil december, so me sošolci radi videli v vlogi izpolnjevanja glasbenih želja. Moja improvizacija in igranje po posluhu, sta vsekakor zopet našla svoje mesto. 😃

Med mojim gimnazijskim šolanjem, pa mi želja po študiju glasbe ni in ni dala miru. Igranje harmonike je bilo super in zares v užitek, sam inštrument ima drugačne možnosti izraza in je tudi iz tega vidika predstavljal »gušt« in hkrati izziv, a vendar sem se pri flavti počutila močnejšo, sigurnejšo, nekako »bolj doma«, tako da je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo padla končna izbira in popoln fokus na en inštrument.

Moj 2. letnik gimnazije se je počasi zaključeval, nakar sem po naključju prejela informacije, da se v Novem mestu nahaja Orglarska šola, kjer bi lahko pridobila dodatno glasbeno znanje. Vsa presrečna, da je na koncu tunela le luč in rešitev, ki je zame blizu, sem s to novico odšla domov. Na moje vprašanje, če se lahko vpišem, je bil dan že tako znani odgovor NE.
Saj veste, od vsakega starša nekaj pobereš in če imam od mame super posluh, dobro srce in potrpežljivost, je od očetove strani definitivno trma. In tisti večer, ko sem zopet slišala odločen NE, sem se povsem zlomila. Prejokala sem cel večer, zjutraj pa sem po prespani noči, kar naenkrat občutila moč. Tega občutka se ne da opisati, rezultat vsega pa je bil, da sem zgodaj zjutraj odšla v Novo mesto in se vpisala v 1. letnik orglarske šole Novo mesto, po prihodu domov, pa sem očetu mirno, v sebi sicer prestrašena, povedala »Vpisala sem se«.

Tako to gre, ko si nečesa res srčno želiš, te pri tem ne more nihče ustaviti. Nihče.

Nadaljevanje sledi . . . 💛